Včeraj je bil en tak hecen dan (v dobrem smislu). Bilo je veliko utrujenih otrok (to ni pod dobro), bilo je donenje proslave iz Prešernovega trga vse naokoli po Ljubljani, ter nenavadni in prijazni ljudje.
Začelo se je zjutraj (kot je to po navadi tako), ko sem lepila svoj plakat na pano (še predno je končal zunaj pred vhodom v stolnico). Ker sem imela 3 vrečke v rokah, pa dve torbi na rami, je bil enormno velik pano kar zalogaj (in vzemimo v mar tudi to, da so vrata stolnice narejena iz konkretnih materialov in strašno težka, če jih odpiraš z vso to težo na sebi). En prijazen gospod je takoj odskočil z mesta in mi pomagal s tem... vse naokoli od glavnih vrat do stranskih vrat in še noter je odložil pano :-) sem mu še vedno zelo hvaležna! Potem sem se čudila eni mali punčki, ki se je ob stolnici ulegla na tla- očitno je bilo zanjo dovolj kulture. Nadaljevanje je bilo pred Prešernovim spomenikom. Že od daleč množica ljudi. Ko sem se približala, mi je bilo kar malo nerodno za Prešerna, ko so vsi tako vneto gledali vanj... in nisem mogla iz svoje kože, da si ne bi prestavljala sočutno Prešerna, kako mu je strašno nerodno in se počuti tujca v tem navalu domoljubja in hvale, ki je deževala nanj iz vseh zvočnikov. Hmm, ali bi mu vse to sploh bilo znosno? Obisk stolnice je bil zelo lep! Sodelovala je tudi mala Ana, ki pa je tudi sama imela kulture dovolj in sta zato z babico obisk končali še pred ta velikim Bachom :-( upam, da se še kdaj vrneta, morda kak dan, ko bo čas le za stolnico. Ostali smo uživali na veliko in se kar nismo uspeli posloviti vse do velikih Demšarjevih vrat. Bil je zelo lep in prijazen obisk in druženje, hvala vsem! In ko sem ob 16h stala pod svojim francozom (torej, Napoleonom), sem srečala so-sprehajalce, oziroma smo tokrat bile le so-sprehajalke. Vztrajne ženske, ki bi skoraj dobile v družbo še enega gospoda, ki mi je polepšal dan. Ko sem ravno navdušeno razlagala anekdoto o Plečniku in kamnu (anekdota je nekje tukaj naokoli na Blogu- kakšne dva tedna nazaj), se nam je približal z zanimanjem. Vljudno se je sicer držal vstran še tudi ko smo ga povabile zraven, a je vsaj anekdoto slišal. In kako me je presenetil, ko je po tem prišel do mene in mi v roko stisnil euro! :-)))) še se mi smeje... pa ne zaradi eura toliko, kot zaradi načina in zaradi tega, ker je na tako prijeten način pokazal, da ceni mojo pripoved :-) Hvala, neznancu in upam, da se nam kdaj pridruži na sprehajanju po mestu, kdorkoli že je. To je bil moj kulturni praznik. Kaj pa vaš? Alja
0 Comments
|
Avtorica Alja MravljakSem navdušena pripovedovalka resnice (in zgodb). Poleg tega se z veliko strastjo ukvarjam s tem, kako bi zgodovino, kulturo, lepoto in naše mesto še bolj doživeto in bolj intenzivno približala našim obiskovalcem. ARHIV
June 2019
KATEGORIJE
All
|